Slovenci smo poseben narod, lahko bi rekli, kar malo ekstremen, tudi med rekreativci. To dokazujejo rezultati setovnega formata v ekstremnih športih, na primer: Jure Robič – 5-kratni zmagovalec dirke Race Across America (RAAM), Marko Prezelj – 4-kratni dobitnik zlatega cepina, Martin Strel je preplaval nekaj največjih rek sveta (Misisipi, Amazonko, Jangce Kiang …) seznam ekstremnih športnikov, ki so večinoma zgolj “rekreativci” se tukaj nadaljuje v vse razsežnosti.
Po raziskavi Episcentra objavljene na Siolu je kolesarjenje po priljubljenosti med rekreativnimi dejavnostmi na tretjem mestu takoj za pohodništvom in hojo.
Slovenski rekreativci pa naj gre za gorske, cestne kolesarje ali čisto kaj tretjega, se ne gremo samo »malo peljat« naokrog, ampak si kolesarski dan zastavi tako, da ga imajo nešportni kolegi za totalnega »norca«.
Tako je v rekreativnih cestnih kolesarskih krogih normalno za vikend odpeljati vsaj krepko tromestno števiko kilometrov in pri tem skrbno pazit na povprečno hitrost. Pri najbolj zagretih so pomembni še časi najbolj zahtevnih vzponov. Pri mtb in drugih kolesarjih je ta številka prevoženih kilometrov morda nekoliko manjša, vendar višinski metri in zahtevnost kakšnih »singlc« doda svojo težo na kolesarsko turo.
Slovenski rekreativci zelo močno dihamo za ovratnik profesionalnim športnikom, tako po kvaliteti opreme, kot s telesno pripravljenostjo. Kot narod smo res zagnani “norci”, ki se vsaj za vikend redno zapodimo v vse mogoče vrste rekreacij v ponedeljek pa nežno hodimo po stopicah, saj ima »musklfiber« svoje zahteve.
Rekreativci imamo tudi skupno navado, da od četrtka naprej precizno študiramo modelske napovedi na arso strani, ki jo osvežujem do konca petka, ko se plan za vikend rekreacijo izkristalizira skladno z vrisanimi sončki v naši kokoški.
Našim sosedom, ki se ne ukvarjajo z rekreacijo je včasih kar težko razumeti našo zagnanost in potrebo po tem, da ženemo sami sebe v vse možne in včasih tudi ekstremne napore. Včasih našo potrebo po rekreaciji opredeljujejo kot kakšno bolezen s katero je okužena velika večina Slovencev. Ampak priznajmo si, ni ga lepšega kot začutiti moč v mišicah, ki te poženejo proti novim kolesarskih podvigom. Tudi globoko širjenje pljuč, ko bijemo bitko sami s seboj ali bomo še zdržali v neusmiljenem tempu do vrha ima svoj čar. To so tiste male zmage, ki držijo tih nasmeh na obrazu še vsaj skozi ponedeljkove sestanke. Doživetja vikenda so namreč samo naša, kakor tudi prevoženi klanci in ves trud, ki smo ga porabili za njihovo premagovanje. Ta občutek zadovoljstva nam težko kdo vzame.
V resnici je težko opredeliti od kod slovenski rekreativci jemljemo to zagnanost ali celo potrebo po »športanju«, da se za vikend odpravimo v vse možne konce lovit razglede, svež zrak, klance, sonce, napore in še kaj. Včasih se celo na “počitnikovanje” odpravimo s kolesom. Z nekaj filozofije bi lahko ugibali, da gre morda za kompleks majhnega naroda ali za sproščanje frustracij, ki se naberejo v vsakdanjem življenju in nas potem ženejo v potenje in boljše počutje skozi šport. Morda je razlog preprosta radovednost »do kam zmorem«? In potem prvi osvojeni klanec vodi v drugega in tako naprej. Velikokrat se tudi poraja vprašanje zakaj? Zakaj tako daleč, zakaj tako hitro? Nekaj odgovorov, na takšna vprašanja so »zakaj pa ne«, ali pa preprosto »zato ker lahko«. Haruki Murakami v knjigi O čem govorim, ko govorim o teku, zaključi to še z nekoliko lepšim stavkom: “Prav zato, ker je naporno, ker poskušaš premagati napor, lahko pri teh športih dobiš občutek, da si živ.”
Ekstremni rekreativci, biciklholiki ali ne, najpomembnejše je, da v izbrani rekreaciji uživamo in se vrnemo domov zadovoljni ter nasmejani. Naj zaključimo z mislijo Tineta Miheliča iz knjige Klic gora; “Globoko v sebi čutimo, da so takšna doživetja nepreceljiva. Zlasti kadar moraš dati vse od sebe, je nagrada najslajša.”
